Ameriška vlada je v zadnjem času še naprej stopnjevala svojo politiko »vzajemnih tarif«, pri čemer je na seznam sankcij uradno vključila Bangladeš in Šrilanko ter uvedla visoke tarife v višini 37 % oziroma 44 %. Ta poteza ni le zadala »ciljnega udarca« gospodarskima sistemoma obeh držav, ki sta močno odvisna od izvoza tekstila, temveč je sprožila tudi verižno reakcijo v svetovni dobavni verigi tekstila. Tudi ameriška domača tekstilna in oblačilna industrija se je znašla pod dvojnim pritiskom naraščajočih stroškov in pretresov v dobavni verigi.
I. Bangladeš: Izvoz tekstila izgubi 3,3 milijarde dolarjev, ogroženi so milijoni delovnih mest
Tekstilna in oblačilna industrija, ki je drugi največji izvoznik oblačil na svetu, je »gospodarska rešilna bilka« Bangladeša. Ta industrija prispeva 11 % celotnega BDP države, 84 % celotnega obsega izvoza in neposredno zaposluje več kot 4 milijone ljudi (od tega 80 % žensk). Posredno podpira tudi preživetje več kot 15 milijonov ljudi v zgornjih in spodnjih industrijskih verigah. Združene države so drugi največji izvozni trg Bangladeša, takoj za Evropsko unijo. Leta 2023 je izvoz tekstila in oblačil iz Bangladeša v ZDA dosegel 6,4 milijarde dolarjev, kar je predstavljalo več kot 95 % celotnega izvoza v ZDA, pri čemer je zajemal srednje do nizkocenovno hitro potrošniško blago, kot so majice, kavbojke in srajce, ter služi kot osrednji vir dobavne verige za ameriške trgovce na drobno, kot sta Walmart in Target.
Uvedba 37-odstotne tarife na bangladeške izdelke s strani ZDA tokrat pomeni, da bo morala bombažna majica iz Bangladeša, ki je prvotno stala 10 dolarjev in izvozna cena 15 dolarjev, po vstopu na ameriški trg plačati dodatnih 5,55 dolarja tarif, s čimer se bodo skupni stroški neposredno povečali na 20,55 dolarja. Za bangladeško tekstilno industrijo, ki se kot svojo glavno konkurenčno prednost zanaša na "nizke stroške in majhne dobičkonosne marže", je ta tarifna stopnja daleč presegla povprečno dobičkonosno maržo v panogi, ki znaša 5–8 %. Po ocenah Združenja proizvajalcev in izvoznikov oblačil Bangladeša (BGMEA) se bo po uveljavitvi tarif izvoz tekstila iz države v ZDA strmoglavil s 6,4 milijarde dolarjev letno na približno 3,1 milijarde dolarjev, kar bo povzročilo letno izgubo do 3,3 milijarde dolarjev – kar je enakovredno izgubi skoraj polovice ameriškega tržnega deleža tekstilne industrije te države.
Še bolj kritično je, da je upad izvoza sprožil val odpuščanj v panogi. Do sedaj je 27 malih in srednje velikih tekstilnih tovarn v Bangladešu zaradi izgubljenih naročil prenehalo s proizvodnjo, kar je povzročilo brezposelnost približno 18.000 delavcev. BGMEA je opozorila, da se bo v primeru, da bodo tarife ostale v veljavi več kot šest mesecev, po vsej državi zaprlo več kot 50 tovarn, število brezposelnih pa bi lahko preseglo 100.000, kar bi še dodatno vplivalo na socialno stabilnost in varnost preživetja ljudi v državi. Hkrati je bangladeška tekstilna industrija zelo odvisna od uvoženega bombaža (približno 90 % bombaža je treba kupiti v ZDA in Indiji). Močan padec prihodkov od izvoza bo povzročil tudi pomanjkanje deviznih rezerv, kar bo vplivalo na sposobnost države za uvoz surovin, kot je bombaž, in ustvarilo začaran krog "upadajočega izvoza → pomanjkanje surovin → krčenje zmogljivosti".
II. Šrilanka: 44-odstotne carinske olajšave zmanjšujejo stroške, stebrna industrija je na robu »preloma verige«
V primerjavi z Bangladešem je šrilanška tekstilna industrija manjša, vendar je hkrati »temelj« nacionalnega gospodarstva. Tekstilna in oblačilna industrija prispeva 5 % k BDP države in 45 % celotnega obsega izvoza, z več kot 300.000 neposrednimi zaposlenimi, zaradi česar je ključna panoga za gospodarsko okrevanje Šrilanke po vojni. V njenem izvozu v ZDA prevladujejo tkanine srednjega do visokega cenovnega razreda in funkcionalna oblačila (kot so športna oblačila in spodnje perilo). Leta 2023 je izvoz tekstila iz Šrilanke v ZDA dosegel 1,8 milijarde dolarjev, kar predstavlja 7 % ameriškega uvoznega trga tkanin srednjega do visokega cenovnega razreda.
Zvišanje carinske stopnje za Šrilanko s strani ZDA na 44 % tokrat uvršča Šrilanko med države z najvišjimi carinskimi stopnjami v tem krogu "vzajemnih carin". Glede na analizo Združenja izvoznikov oblačil Šrilanke (SLAEA) bo ta carinska stopnja neposredno zvišala stroške izvoza tekstila v državi za približno 30 %. Če za primer vzamemo vodilni izvozni izdelek Šrilanke – "športno blago iz organskega bombaža" – je bila prvotna izvozna cena na meter 8 dolarjev. Po zvišanju carin se je cena zvišala na 11,52 dolarja, medtem ko cena podobnih izdelkov, uvoženih iz Indije in Vietnama, znaša le 9–10 dolarjev. Cenovna konkurenčnost šrilanških izdelkov je skoraj popolnoma zmanjšana.
Trenutno je več izvoznih podjetij na Šrilanki od ameriških strank prejelo »obvestila o prekinitvi naročil«. Na primer, Brandix Group, največji izvoznik oblačil na Šrilanki, je prvotno proizvajal funkcionalno spodnje perilo za ameriško športno znamko Under Armour z mesečno količino naročil 500.000 kosov. Zdaj je Under Armour zaradi težav s stroški tarif 30 % svojih naročil prenesel v tovarne v Vietnamu. Drugo podjetje, Hirdaramani, je izjavilo, da bo, če tarife ne bodo odpravljene, njegov izvoz v ZDA v treh mesecih utrpel izgube in bo morda prisiljen zapreti dve tovarni v Kolombu, kar bo prizadelo 8000 delovnih mest. Poleg tega se tekstilna industrija na Šrilanki zanaša na model »predelave z uvoženimi materiali« (uvožene surovine predstavljajo 70 % celotne proizvodnje). Blokada izvoza bo povzročila zaostanek pri zalogah surovin, kar bo zasedlo obratni kapital podjetij in še poslabšalo njihove operativne težave.
III. Domači sektor ZDA: pretresi v dobavni verigi + naraščajoči stroški, industrija ujeta v »dilemo«
Tarifna politika ameriške vlade, ki je očitno usmerjena proti »čezmorski konkurenci«, je dejansko povzročila »odziv« na domačo tekstilno in oblačilno industrijo. Kot največji svetovni uvoznik tekstila in oblačil (z obsegom uvoza v višini 120 milijard dolarjev v letu 2023) ameriška tekstilna in oblačilna industrija predstavlja vzorec »domače proizvodnje navzgor in odvisnosti od uvoza navzdol« – domača podjetja proizvajajo predvsem surovine, kot sta bombaž in kemična vlakna, medtem ko je 90 % končnih oblačil odvisnih od uvoza. Bangladeš in Šrilanka sta pomembna vira oblačil srednjega do nizkega cenovnega razreda ter tkanin srednjega do visokega cenovnega razreda za ZDA.
Zvišanje tarif je neposredno povečalo nabavne stroške ameriških domačih podjetij. Raziskava Ameriškega združenja za oblačila in obutev (AAFA) kaže, da povprečna dobičkonosna marža ameriških dobaviteljev tekstila in oblačil trenutno znaša le 3–5 %. Davčna tarifa v višini 37–44 % pomeni, da podjetja bodisi „same absorbirajo stroške“ (kar vodi do izgub) bodisi „jih prenesejo na končne cene“. Na primer, pri JC Penneyju, ameriškem domačem trgovcu na drobno, je bila prvotna maloprodajna cena kavbojk, kupljenih v Bangladešu, 49,9 dolarja. Po zvišanju tarif se mora maloprodajna cena, če želimo ohraniti dobičkonosno maržo, zvišati na 68,9 dolarja, kar je skoraj 40-odstotno povečanje. Če se cena ne zviša, se bo dobiček na par hlač zmanjšal s 3 na 0,5 dolarja, kar pomeni, da dobička skoraj ne bo.
Hkrati je negotovost v dobavni verigi podjetja postavila v »dilemo odločanja«. Julia Hughes, predsednica AAFA, je na nedavni industrijski konferenci poudarila, da so ameriška podjetja prvotno načrtovala zmanjšanje tveganj z »diverzifikacijo lokacij nabave« (kot je prenos nekaterih naročil iz Kitajske v Bangladeš in Šrilanko). Vendar pa je nenadna eskalacija tarifne politike prekrižala vse načrte: »Podjetja ne vedo, katera država bo naslednja, ki jo bodo prizadele povišane tarife, niti ne vedo, kako dolgo bodo tarifne stopnje trajale. Ne upajo si zlahka podpisati dolgoročnih pogodb z novimi dobavitelji, kaj šele vlagati sredstev v gradnjo novih kanalov dobavne verige.« Trenutno je 35 % ameriških uvoznikov oblačil izjavilo, da bodo »začasno ustavili podpisovanje novih naročil«, 28 % podjetij pa je začelo ponovno ocenjevati svoje dobavne verige in razmišljati o prenosu naročil v Mehiko in države Srednje Amerike, ki niso zajete v tarifah. Vendar pa je proizvodna zmogljivost v teh regijah omejena (lahko prevzame le 15 % uvoza oblačil iz ZDA), zaradi česar je kratkoročno težko zapolniti tržno vrzel, ki sta jo pustila Bangladeš in Šrilanka.
Poleg tega bodo ameriški potrošniki na koncu "plačali račun". Podatki ameriškega urada za statistiko dela kažejo, da se je ameriški indeks cen življenjskih potrebščin (CPI) za oblačila od leta 2024 medletno zvišal za 3,2 %. Nenehno spreminjanje tarifne politike lahko do konca leta privede do nadaljnjega 5–7-odstotnega zvišanja cen oblačil, kar bo še okrepilo inflacijske pritiske. Za skupine z nizkimi dohodki predstavljajo izdatki za oblačila relativno visok delež razpoložljivega dohodka (približno 8 %), naraščajoče cene pa bodo neposredno vplivale na njihovo potrošniško zmogljivost, s čimer bodo omejile povpraševanje na domačem ameriškem trgu oblačil.
IV. Rekonstrukcija globalne dobavne verige tekstila: kratkoročni kaos in dolgoročno prilagajanje sobivata
Ameriško stopnjevanje carin na Bangladeš in Šrilanko je v bistvu mikrokozmos »geopolitizacije« svetovne dobavne verige tekstila. Kratkoročno je ta politika privedla do »vakuumskega območja« v svetovni dobavni verigi oblačil srednjega in nizkega cenovnega razreda – izgub naročil v Bangladešu in Šrilanki druge države kratkoročno ne morejo v celoti absorbirati, kar lahko pri nekaterih ameriških trgovcih na drobno povzroči »pomanjkanje zalog«. Hkrati bo upad tekstilne industrije v teh dveh državah vplival tudi na povpraševanje po surovinah, kot sta bombaž in kemična vlakna, kar bo posredno vplivalo na države izvoznice bombaža, kot sta ZDA in Indija.
Dolgoročno bi lahko globalna dobavna veriga tekstila pospešila prilagajanje v smeri »nearshoringa« in »diverzifikacije«: ameriška podjetja bi lahko naročila še naprej preusmerjala v Mehiko in Kanado (ki uživata tarifne preference v okviru Severnoameriškega sporazuma o prosti trgovini), evropska podjetja bi lahko povečala nabavo iz Turčije in Maroka, medtem ko bi kitajska tekstilna podjetja, ki se zanašajo na svoje »prednosti celotne industrijske verige« (celovit sistem od gojenja bombaža do proizvodnje končnih izdelkov), lahko prevzela nekatera naročila srednjega do visokega cenovnega razreda (kot so funkcionalne tkanine in okolju prijazna oblačila), prenesena iz Bangladeša in Šrilanke. Vendar pa bo ta proces prilagajanja trajal nekaj časa (ocenjeno 1–2 leti) in ga bodo spremljali povečani stroški za obnovo dobavne verige, zaradi česar bo težko v celoti ublažiti trenutne pretrese v industriji v kratkem času.
Za kitajska podjetja v tekstilni zunanjetrgovini ta krog tarifnih pretresov prinaša tako izzive (soočanje s šibkim svetovnim povpraševanjem in konkurenco v dobavni verigi) kot tudi skrite priložnosti. Lahko okrepijo sodelovanje z lokalnimi tovarnami v Bangladešu in Šrilanki (na primer zagotavljanje tehnične podpore in skupne proizvodnje), da bi se izognili ameriškim tarifnim oviram. Hkrati lahko povečajo prizadevanja za raziskovanje nastajajočih trgov, kot sta jugovzhodna Azija in Afrika, s čimer zmanjšajo odvisnost od enotnega trga v Evropi in ZDA ter si s tem zagotovijo ugodnejši položaj pri obnovi svetovne dobavne verige.
Čas objave: 16. avg. 2025